Naša skupina za odvisne od alkohola je uspešna že več kot desetletje. Spoznali smo mnoge prednosti v povezanosti ljudi, ki preživljajo podobno stisko in si medsebojno pomagajo na poti iz brezna. Skupino vodi Monika Pene po modificirani socialno andragoški način. 

Zakaj skupina?

Zato ker je skupina tista, ki nas motivira in spodbuja v treznem življenju. Skupina ima moč pripadnosti, razumevanja in moč vseh članov, zato niste na poti okrevanja nikoli sami. Svojci spoznajo, da v svoji bolečini niso sami, zasvojeni pa, da s pomočjo drugih zmorejo živeti brez alkohola. Skupaj zdržimo en dan, en teden, en mesec, eno leto in celo nadaljnje življenje.

Iskanje izgubljenega in novega

V skupini si medsebojno pomagamo in delimo svoje izkušnje. Učimo se pogovarjati, poslušati in slišati, ker je poleg abstinence, pomembna tudi sprememba življenja. Iščemo delčke sebe, ki so se v letih pitja porazgubili in do katerih sami ne najdemo  več poti. Učimo se predelati sram zaradi preteklosti in strah pred novo, lepšo prihodnostjo. Učimo se živeti v radosti in ranljivosti novega življenja.

Kraj izvajanja skupine: Ljubljana

Začetek skupine: oktober (četrtki od 18.30 do 20. ure)

Predpogoj: 

Predhodno se je potrebno naročiti na 041/448-611 in se dogovoriti za individualni termin, kjer dorečete vse za vstop v skupino.

»Včasih leže človeku mrko in težko na dušo, tiha, nerazločna groza, ki mu vzame vso moč, vso radost, vse zaupanje. Grenkobe vsakdanjega življenja so nenadoma silne, neznosne: oglasi se vest, udari na srce kakor kladivo in vsi grehi do najmanjšega, že pozabljeni, planejo črni pred oči. Čemu še živeti? Saj je vse, vse, vse izgubljeno… In plaha roka se izteza trepetajoč po roki, plaho oko se ozira in išče prijaznega odzdrava. Ta ura ni sojena samo človeku, ki je bil prehodil dolgo pot in zasluti smrt in grob. Ob najlepšem jutru dihne mrzlo na dušo, da telebnejo vse misli na tla kakor od kamna. Potrka z železnim prstom ob veselem večeru, v glasni družbi: roka, ki je držala kozarec, omahne, oči se razširijo, smeh oledeni na ustnicah…«
(Ivan Cankar: Desetica)