Terapija je dodana vrednost, ki jo nudimo otroku na njegovi poti razvoja. Pomaga mu iskati rešitve, da lahko nadaljuje tam, kjer so ovire, kjer se je pot ustavila.

Za vključitev otroka v terapijo se je smotrno odločiti, ko opazimo:

• težave s koncentracijo
• čustvene težave (zapiranje vase, agresija, strah, jeza…),
• vedenjske težave (neprimerno vedenje, konflikti z vrstniki…),
• psihosomatske težave (težave, kjer čustva spregovorijo skozi telo: bolečine v trebuhu, glavobol…).

Otrok vse čuti in zaznava, ima svoja občutja in doživljanja. Nekateri jih izražajo lažje, drugi jih potlačijo v svoji notranjosti. Pogosto otrok niti ne zna povedati, kako se počuti ali pa svoja doživljanja težko izraža. V želji, da bi bil viden in slišan, odreagira s svojim vedenjem. Pomembno je otroka začutiti in imeti stik z njim in potem mu lahko pomagamo.

Vez pomeni:

• mir in gotovost, ki omogočata otrokov razvoj, ne da bi svoje moči porabil v boju proti stresu;
• možnost, da lahko sporoči, kako se počuti, kaj potrebuje in si želi, pred čim ga je strah, kaj odklanja;
• srečo, da je preskrbljen in pospremljen z ljubeznijo, naklonjenostjo in razumevanjem;
• radost čutiti sebe, druge in svet;
• svobodo, da lahko nekaj odkloni, ugovarja ali se umakne, preizkuša novo in ubira svoje poti ter ga pri tem vedno nekdo potolaži in pomiri, ko se mu kaj zalomi;
• ponos, da lahko čisto sam nekaj doseže in spremeni ter da ga pri tem »vidimo« in potrdimo.

V terapiji skušamo poglabljati te vezi in utrjevati odnose, omogočiti tisto, po čemer otrok hrepeni in kar potrebuje. Ob njegove težke in slabe izkušnje postavimo nekaj novega.

Skupen čas, ko si delimo dobro in skupaj premagujemo težko, ustvarja vez. Vez ne obstaja že od začetka, v osnovi, in ne nastaja spotoma, vez potrebuje potrditev, zanesljivost, ljubezen, pristnega zanimanja za rast in uspevanje drugega. Gradimo in krepimo jo lahko v različnih situacijah.

Pri otroku moramo najprej prebiti oklep, da lahko z njim vzpostavimo vez in odnos. To velja tako za starše kot terapevte. Otroku omogočimo, da neha igrati stare igre, sestopi iz lažnega življenja in odpre nove poti.

Pogosto otrok niti ne zna povedati, kako se počuti ali pa svoja doživljanja težko izraža. V želji, da bi bil viden in slišan pa odreagira s svojim napačnim vedenjem.  Pomembno je, da težave rešujemo takoj, ko jih opazimo. Sproti in tekoče.

Terapija je lahko dodana vrednost, ki jo nudimo otroku na njegovi poti razvoja. Pomaga mu iskati rešitve, da lahko nadaljuje tam, kjer so ovire, kjer se je pot ustavila.

Kako poteka terapija?

Namenjena je otrokom od šestega leta dalje. Na prvo terapevtsko srečanje pridejo z otrokom tudi starši, da se skupaj dogovorimo o poteku in trajanju terapij. Naredimo tudi okvirni načrt terapevtskega dela in srečevanj.

V terapiji, v varnem odnosu, otrok preko strukturne igre z likovnimi mediji (slika, glina, peskovnik), preko izražanja z gibom, z lutko, z glasbo in podoživljanja preko pravljice, projicira svoja občutja na predmete. Preko ustvarjanja in igre lažje pride v stik s samim sabo, s svojim telesom, čustvi in mislimi.

Kreativni mediji omogočajo otroku izražanje negativnih občutkov na povsem varen način, kjer se osvobaja težkih čutenj, izboljšuje samopodobo in postaja čustveno kompetenten.