Beseda psihoterapija izhaja iz grške besede in pomeni zdravljenje duše. Danes je psihoterapija opredeljena kot samostojna znanstvena in strokovna disciplina, ki se preko različnih metod in tehnik ukvarja z zdravljenjem raznih psihičnih težav ali motenj. Izvaja jo psihoterapevt. V Sloveniji imamo različne vrste psihoterapije, namen vseh psihoterapevtskih smeri pa je isti- pomagati ljudem.

Pomagamo lahko ljudem z različnimi težavami, naj bodo to motnje razpoloženja- npr. depresija, anksioznost, panični napadi, različni strahovi, pa razne odvisnosti, zlorabe, premagovanje stresa, pomoč pri žalovanju, v odnosih, itd.

V psihoterapijo se lahko vključijo posamezniki, pari, družine, lahko pa delamo tudi v skupinah. Terapije potekajo preko pogovora, kjer delamo na težavah, ki jih imajo ljudje, le te preko različnih tehnik ozavestimo, predelamo in se tako lažje spopademo z njimi.

Uspešnost je odvisna od raznih dejavnikov, med katerimi je zelo pomemben odnos med psihoterapevtom in klientom, kjer je pomembno zaupanje, sprejemanje in spoštovanje drug drugega. Zelo pomembna je tudi motivacija klienta, koliko je pripravljen delati na sebi in se s tem posledično spreminjati.

Iz dneva v dan se več ljudi odloča za psihoterapijo. Glede na to, da jo izvajamo tudi pri vas, bi vam mogoče najbolj nazorno prikazali, kaj in kako delamo v psihoterapiji preko zgodb nekaterih naših klientov.

Prva zgodba

Že več let imam težave v duševnem zdravju. Od začetka sem vključena v terapevtsko skupino za samopomoč. S časom sem opazila, da potrebujem tudi individualno obravnavo. Hotela sem hitro in učinkovito »nadgradnjo«, začela sem s psihoterapijo. Med pogovori sem vedno izzvana z »zakaj-i«, ki mi dajo misliti, da si odgovorim z »zato-ji«. Spoznanja so večkrat nabita s čustvi, zelo boleča, tudi solze se lahko potočijo, pot spoznanj pa pelje le v zdravje. Ob tem se srečujem tudi z jezo nad samo seboj, ker sem si to zgrešenost toliko časa dovolila. Že prej sem veliko stvari ozavestila, tako da sedaj nekako končujem pri sebi, obenem pa izvajamo z možem družinsko sistemsko terapijo. Cilj je izboljšati medsebojne odnose, dobro voziti v zakonu. Pomemben je način, da naletiš na vzroke za določene kalupe, ki te spremljajo skozi življenje in niso najbolj »zdravi«. Menim da ima duševna bolezen poučni značaj.

Druga zgodba

No, pa je tukaj september. Po porodniškem dopustu se vračam v službo, malček gre prvič v varstvo, starejši sin gre v prvi razred, v službi pa sami novi obrazi – od nadrejenega do sodelavcev, udeležim se strokovnega izobraževanja in prevzemam nove in nove obveznosti. V veri, da sem supermama, superžena in superdelavka, seveda kratko malo pozabim, kdo sem JAZ.

In potem se nekega dne svet ustavi. Sesuje se na tisoč koščkov, namesto njega pa zazija tema. Obiščem svojo zdravnico, ki hitro postavi diagnozo – depresija. Po glavi mi roji tisoč vprašanj: Kaj je to? Kako naj poiščem pomoč? Usmeri me k psihoterapevtki, ki jo še danes obiskujem. Z njo sem spoznala, da obstaja rešitev za moje težave. V najtežjih trenutkih mi je pomenila edino oporo, ki me je popolnoma razumela. Naučila sem se ceniti samo sebe in graditi na svojih pozitivnih lastnostih. Skupaj sva šli skozi različne psihoterapevtske tehnike, ki so mi pomagale do zadanih ciljev. Veliko sva se pogovarjali o mojih izkušnjah in dogodkih iz preteklosti.

Zdaj sem se vrnila v službo in sem pri svojem delu popolnoma samostojna. Čutim pa, da je ostalo še nekaj ciljev, ki bi jih rada dosegla, zato bom s psihoterapijo nadaljevala. Saj le tako sem danes to kar sem – BOLJŠA JAZ.

Tretja zgodba

Potem, ko sem se odločila, da je bilo dovolj dela od 7. Zjutraj do 20. ure zvečer, sem zaplula v srečne in vesele upokojenske vode. Tako sem vsaj takrat mislila. Ker sem že malce v letih, sem se še preselila v mirnejše in manj stresno okolje in začela uživati zasluženi počitek. Tudi tako sem takrat mislila. No, nekaj časa je kar šlo, nenadoma pa sem se znašla v nekakšnem novem in neznanem stanju, spremljati so me začeli čudni strahovi, spanec me zvečer ni in ni hotel obiskati, včasih sem se potila, se tresla in pogosto mi je bilo čudno slabo. Ker se ponavadi ne predam hitro, sem nekaj časa kar sama ugibala, kaj se vendar dogaja z mano, na koncu pa ni šlo več in odpravila sem se k zdravniku. Najbrž sem izgledala precej zbegana, ko mi je zdravnica rekla, da sem nekoliko anksiozna, tesnobna torej in in da mi razen primernih zdravil svetuje tudi delo na sebi, saj naj bi korenine anksioznosti običajno segale daleč v otroštvo in mi na listek napisala še terapevtkino telefonsko številko. Prav debelo sem gledala, ko sem doma napadla vse mogoče strani na internetu, da bi zvedela, kaj to anksioznost sploh je. Pravzaprav sploh nisem mogla verjeti, da se moram s posledicami travmatičnih izkušenj iz otroštva začeti boriti sedaj, pri šestdesetih letih. A anksioznost ne vpraša za leta, niti za spol, prav nič izbirčna ni, ko »išče svojo žrtev«. No prav, sem si rekla, bom pa poklicala še tole gospo ali gospodično, pa bom potem videla, kaj bom naredila. Ni bilo dolgo, ko sem k terapevtki hodila vsak teden in še vedno hodim, čeprav je od mojega prvega obiska pri njej minilo že več kot osem mesecev. V teh mesecih sem se znova in znova srečevala z vsemi tistimi neprijetnimi, žalostnimi in grdimi resnicami, ki so me spremljale skozi otroška leta. Delo na sebi res ni mačji kašelj, mislim celo, da je to eno od najtežjih del, s katerimi se človek lahko sreča. Vsak teden sem padala v temne luknje spoznanj, lezla iz njih, jokala in se smejala, včasih sem hotela kar koga »malo pretepsti«; včasih je bilo res hudo. A s terapevtko sva vztrajali in jaz sem verjela njej in sebi, da zmorem in da bom nekega dne gotovo zlezla na rob zadnje temne luknje in obstala na njenem varnem robu. Teden za tednom se z mene luščijo in padajo na tla nekdanji strahovi, slabost je že minila, tresem se skoraj ne več in tudi spim, kot se spodobi. Vsak teden sedem na stol nasproti terapevtke samozavestnejša, polna novih izkušenj in vesela vsakega svojega novega uspeha. Spet globoko diham in se veselim dni, ki so tukaj in tistih, ki še pridejo. Preteklost pa počasi odhaja in jaz nisem več njena žrtev.

Še bi lahko nadaljevali z zgodbami, kajti toliko kolikor je različnih ljudi, toliko različnih zgodb se odpira v procesu psihoterapije.

Za terapijo se odločijo zelo motivirani ljudje, ki jim psihične težave onemogočajo kvalitetno življenje. Gre za dolgotrajno terapijo in pogosto je treba trdo delati, saj vemo da je sebe najtežje spreminjati. Vendar ko uspemo doseči prvi cilj vidimo, da je bila prehojena pot vredna časa in našega truda.