V teh nekaj vrsticah si želim pogledati v srce, v dušo, v moje misli, zavest. Želim si priznati to, kakšna sem bila in to kar sem. Moja izpoved se nanaša na čas moje opitosti, pijanosti in na moja čutenja danes, ko živim trezno življenje.

Najbolj usoden je bil moj odnos do alkohola. Nisem se zavedala njegove nevarnosti. Najprej sem pila samo v družbi in za družbo. Sedaj vem, da je bilo že to preveč, vendar me to takrat ni obremenjevalo. Prav tako ni obremenjevalo mojih najbližjih. Potem pa sem začela piti več in več. Pila sem iz želje po alkoholu. Takrat nisem vedela, da je želja po alkoholu in opitosti usodna pot do odvisnosti. Vsakič ko sem segla po steklenici sem si govorila, da bom pač malo spila: enkrat za pogum, pa za tolažbo, pa iz razočarnja in iz veselja in sama ne vem zakaj še. Vse to takrat niso bili moji izgovori ampak prepričanje, nekaj v kar sem verjela. Nikoli se pred pitjem nisem ustavila in pomislila, da morda nekaj ni v redu. Počutila sem se samostojno, samozavestno, pogumno. Ko sem bila tako »malo pod gasom« sem bila vedno v elementu, vedno sem našla polno besed: doma, v družbi in službi. Moje razočaranje je bilo takrat hiper – ali aktivno in pozitivno ali pa tudi hiper – napadalno in sovražno. Problem pa je nastal, ko se je alkohol razkadil, ko sem postala utrujena, zaspana, nezainteresirana in medla. Takrat sem se počasi in po malem začela zavedati, da je to moje pitje problem, ki ga bom morala pač malo omejiti. Še zdaleč se mi ni sanjalo, da sem zašla že zelo daleč. Tega nisem hotela verjeti in o tem nisem hotela niti razmišljati. Zame je bila to moja igra, ki jo lahko prekinem, kadarkoli pač želim. Samo na trenutke pa sem zaslutila, kaj v resnici počnem, vendar sem vse moje zle slutnje zadušila z izmišljenimi izgovori in opravičili. Tako sem lahko s pitjem nadaljevala. Počasi. Vedno več in vedno bolj pogosto. Kar naenkrat sem začutila, da padam v brezno. Moje pitje je postala moja nočna mora in prava groza za moje najbližje. Nisem se mogla več obvladati. Alkohol si nisem več samo želela ampak sem ga potrebovala. Postala sem odvisna. Moji dnevi so bili ena sama borba: bom ali ne bom pila. Ker so že vsi vedeli, da pijem, sem se začela skrivati in lagati vsem okoli sebe, le sebi nisem mogla več lagati, nisem več iskala izgovorov in opravičil. Sedaj sem si začela obljubljati. Vsak dan sem si obljubila, da bom nehala: samo še to spijem in neham.

Dno! Padla sem na dno. Telesno in duševno. Ves čas sem bila utrujena, izmozgana, zapuščal me je spomin, začela sem hujšati, se tresti… Najhuje pa se je dogajalo v meni. Bilo me je strah, sram, počutila sem se krivo in nemočno. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem v njem zagledala pošast. Pošast, ki sem jo sovražila in sem se jo bala. Domači so me sprva prepričevali naj neham, potem pa so me zaničevali in obsojali. Otroka sta se mi začela izmikati. Imela sem občutek, da se mi vsi posmehujejo in me ogovarjajo. Bilo me je strah priti domov, bilo me je strah iti od doma, bala sem se koga srečati, se s kom pogovarjati. Groza mi je bilo pogledati otrokoma, možu, staršem v oči. Še bolj pa me je bilo sram.

Sram me je za vse. Sram me je, ko pomislim, kakšna sem bila. Sram me je, da sem pila in da sem alkoholik. In alkohol je moje telo spravil na kolena, mojo dušo pa poteptal v prah. Pristala sem na dnu.

Zavedala sem se, da tako naprej ne morem. Ves čas sem imela strašno željo po ozdravitvi. Počasi sem zbrala pogum in začela hoditi v našo skupino. Tudi okrevala sem počasi, vendar sem! In to je verjetno največja zmaga v mojem življenju. Premagala sem odvisnost od alkohola.

Toliko časa sem si to želela, sedaj pa zmorem. Dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem in upam da tudi leto za letom.

Kakšni so moji občutki sedaj? Zmagoslavni. Počutim se trdno in vesela sem, da sem se rešila tega gorja. Vesela sem, ko vidim, kako so veseli tudi moji najbližji in kako so si oddahnili. Ni me več strah iti od doma ali priti domov, ker vedno pridem trezna. Zaradi tega sem veliko bolj sproščena. Tudi moje nihanje razpoloženja zaradi alkohola se je umirilo. Lažje in bolj zbrano delam in sem veliko bolj zadnesljiva kot prej. Počutim se svobodno, kot bi bila prej zaprta v temni in tesni kletki, sedaj opažam stvari okoli sebe, ki jih prej nisem opazila. Postala sem bolj mirna. Tudi časa imam več. Po dolgem času sem spet začela prebirati knjige in začela sem hoditi na telovadbo. Telesno se počutim bolj močno in bolj zdravo.

Vendar nekaj pa je še ostalo. Ostal je grenak spomin, ki me še vedno boli. Še vedno me je sram in še vedno težko govorim o tem in se pri tem tesno počutim. V naši skupini sem slišala, da z leti tudi to zbledi. Upam, da res. Malo strahu pa naj v moji glavi vseeno ostane in to kot opomin, da se v življenju nikoli več ne prepustim tej strašni pogubi – alkoholu.

Skratka, res sem srečna in vesela, da sem prišla v našo skupino. Hvala vsem. Zaradi moje močne želje in volje in zaradi vas sem danes tu, takšna kot sem in trezna!

Ponosna sem nase.

Članica skupine Človeška toplina