Iz dneva v dan iščemo ljubezen, pa naj si bomo samski ali pa že »predolgo« v vezi. Nekje se izgubi vsa tista začetna vznemirjenost in občutek, da je vse mogoče. Tako močno hrepenimo po teh občutkih in po tem, da bi čutili, da nas ima nekdo rad, da nekomu pripadamo. Hrepenimo po partnerskem odnosu, kjer bi čutili, da smo razumljeni, da nas nekdo podpira, da nas pogreša, ampak vse to ni ljubezen.

Ljubezen pravimo tudi občutku, da brez te osebe ne bomo preživeli, za ljubezen imamo odnos, ki ne dopušča svobode, za ljubezen imamo občutke ljubosumja, za ljubezen imamo željo po spolnosti, da si nas nekdo želi, a vse to so le potrebe, ki nimajo ničesar z ljubeznijo.

Gabriele Oettingen je raziskovala skupino študentov, ki so gojili močna romantična čustva do kolega oziroma kolegice. Prosila jih je, naj si predstavljajo, kaj bi se zgodilo v različnih scenarijih, na primer v takem, da bi prišli na predavanje prezgodaj in takoj za tem bi vstopila še njihova skrivna simpatija. Razvrstila je stopnjo domišljije in verjetnost, da bodo študentje tudi ukrepali. Domišljijo je razvrstila od skrajno romantične (“srečala sva se s pogledom in takoj oba vedela, da je med nama nekaj več, da je to ljubezen, ki jo doživiš samo enkrat v življenju.”), do bolj negativnih predstav (“Oba sva navezana. Obrne se k meni, se nasmehne in me pozdravi, potem pa mu takoj povem, da že imam fanta.”). Po petih mesecih se je izkazalo, da je bila pri tistih s pozitivnimi fantazijami verjetnost, da se bodo ljubljenji kolegici/kolegu izpovedali ali kako drugače naredili korak v smeri spletanja razmerja, manjša kot pri drugih.

Zakaj je temu tako? Zame bi bilo zanimivo raziskovati še ozadje teh študentov, ki so sanjarili in teh, ki so bili bolj negativni. Zanimalo bi me, kakšne odnose so imeli v družini, kajti sklepam, da ljudje, ki so bolj sanjarili, niso imeli toliko pozornosti in občudovanja, kot bi si ga kot otroci želeli. Če imaš kot otrok občutek, da pripadaš, da si ljubljen in pomemben, boš tudi bolj samozavestno ukrepal in pristopil k stvarem in ljudem, ki so ti všeč. V kolikor je bilo te pozornosti premalo, pa večno hrepenimo po magičnosti, po neverjetni ljubezni, sanjamo po norem občudovanju, po človeku, ki bo popolnoma zapolnil naš svet in nam prinesel srečo, čakamo na osebo, s katero nam bo tako lepo, da se bomo lahko kar zlili z njo. To je otroška želja, ki bi se rad zlil s svojo mamo in se mora zliti, saj se na ta način opremi za svet. Ta občutek ponotranji, nato pa pri kakšnem letu, aktivno poseže v odnos z otrokom še oče in tako se otrok začne ločevati od mame. Otrok spozna svet ljubezni in svet samostojnosti, zato ima lahko tudi v partnerstvu ponavadi manj težav.

Ljubezen, ki jo vidimo v zlitosti dveh odraslih oseb, popolni predaji in eden brez drugega ne obstajata, to ni ljubezen. To sta dve ranjeni osebi, ki ne znata biti srečni same zase, zato ker sta, ker je lep svet, ampak oba tako zelo dobro vesta, kako je biti nekomu nepomemben, da si želita v vsemu temu hrepenenju ugoditi. V takem pogrešaju, je vse premalo, vedno si želimo še več in vsak pogreša svoje, tako da je to hitro naporno za enega ali drugega partnerja in tukaj se ponovno začneta razhajati.

Ljubezen kot si jo danes predstavljamo je v svojem bistvu pravzaprav odločitev, ko mine zaljubljenost, je občutek, ki je v nas in ne v drugemu, ljubezen je naše merilo tega, koliko smo napolnjeni s pozitivnimi občutki in koliko lahko mi podarimo prijaznosti in sprejemanja. Ljubezen pravzaprav greje nas in ni pogojena s tem, ali je partner ob nas ali ne.

Povsem razumem, da se ne želimo odreči tej predstavi in iluziji o sreči in večni zaljubljenosti, o dvojini, ki bo naše življenje tako zapolnila in olajšala. Veliko lažje je čakati, da bo nekje, nekoč, nekdo prišel in spremenil naš svet. Ampak kar vam želim danes sporočiti je, da ni potrebno čakati. Vedno je pot, da pridete do ljubezni, je pot, ki ni od nikogar drugega odvisna, kot od vas.  Razumem tudi, da vam gredo vse te “teorije” na živce, sploh če že celo življenje hrepenite po ljubezni; lahko se jezite, lahko se ne strinjate, samo ne odnehajte. Ste na pravi poti in verjamem, da če ste na naši strani, boste zagotovo enkrat našli občutek ljubezni tudi zase.