Zato ga ne popravljajte!

Milijone bi dali tistemu, ki bi nas naučil vplivati na čustva drugega. V življenju vse stremi h kontroli in moči, zato vedno znova upamo, da bomo zmogli nadzirati tudi druge ljudi. Velikokrat upa naš nezavedni del, ne ker bi bili zlobni, ne želimo drugemu slabo, samo tako težko se je včasih soočiti z dejstvom, da nekdo ne čuti tako kot bi si mi želeli. Nočemo sprejeti dejstva, da nikogar ne zmoremo prisiliti, da nas ima rad. Pa četudi smo s to osebo že poročeni. Kako kruto, a ne? Tudi z zakonom se ne da nikogar ujeti za večno. Medtem ko je prisotno fizično telo, je naš čustveni del tako lahko izmuzljiv.

Vse preveč je ljudi, ki so navajeni mižati in se skrivati pred sabo, ne pred svetom. Toliko je bolečine in to blazno pogrešanje ljubeče bližine, nas vodi v skrajnosti. V nas se kopiči jeza, s katero bi uničili vse, ki so srečni, vse, ki jim gre, uničili bi sebe, ker itak ne vidimo konca temu trpljenju in ker itak ne verjamemo več, da nas sploh ima lahko še kdo rad. Spreminjali bi svet, urejali politike, sadili na sosedov vrt, samo da se ne rabimo ukvarjati s sabo. Ali pa tarnamo, kako nam ne uspeva, ker je partner tak in tak, ker nas ne zna objeti, kakšna krivica je, da smo še vedno samski, da smo še vedno nezadovoljni v službi,… Kako bi se bilo odreči vsem kritikam, kako bi bilo enkrat sprejeti odgovornost za čisto vse, ampak res čisto vse, kar vam v življenju ni všeč? Ali zmorete v sebi toliko samokontrole, da nadzirate svoje počutje, ne glede na vse zunanje okoliščine? Šele takrat imate namreč nekaj moči, da zares vplivate še na kaj izven vas.

In včasih bi glasno zavpila, zato da bi preglasila vse te naše misli o tem, kaj bi moral drugi storiti, da bi mi končno srečno (za)živeli. Resnica je pravzaprav samo ena. Mi smo tisti, ki lahko v svojem življenju kaj spremenimo, drugi pa so samo ob nas, živijo svoje življenje in na nas je, ali jih imamo radi ali pa ne.

Imeti rad ne pomeni hočem, da spremeniš to in to. To so zahteve, ki so del partnerstva, ker moramo najti način, da lahko sodelujemo. A imeti rad pomeni imeti rad. Njega ali njo. Takšno/takšnega kot je. Z vsemi nepravilnostmi, z vsemi stvarmi, ki nas spravljajo ob živce, z vsemi lastnostmi, ki so nam neznosne. Imeti rad pomeni spoštovati osebo, skupaj z vsemi razlikami in lastnostmi. Spoštovati osebo kot celoto, takšno kot je. A vse prevečkrat vidim, da poskušamo spreminjati drugega. Zakaj? Zato ker ne znamo živeti sami s sabo, s svojimi vsebinami, ker ne znamo imeti radi sebe.

Spreminjati želimo, tega se zavedamo vsi. Ne zavedamo pa se, da bi radi spremenili drugega zato, da bi mi lažje živeli. Sploh ne želimo spreminjati, ker bi bil drugi res tako neprimeren, neodgovoren, ampak ker to nas jezi, ker mi ne zmoremo več delovati za dva, ker mi ne prenesemo dejstva, da ni več pozoren do nas. Nas boli, da smo preutrujeni, preveč odgovorni, preveč jezni, da premalokrat dobimo naklonjenost, ki si jo želimo. A vse to je pravzaprav naša odgovornost. To je naša bolečina, s katero se nismo pripravljeni soočiti, zato si želimo, da bi se drugi spremenil in nam dal to po čemer hrepenimo. Kako bi bilo samo reči ne, dovolj, ne želim, ne zmorem ali pa rabim pomoč, želim te ob sebi, pogrešam te?

Spomnite se s čim ste se ukvarjali, ko ste bili samski in kako se je vse spremenilo, ko je v vaše življenje prišel še nekdo. Kar naenkrat ni več pomembno kdo smo in kaj si v življenju želimo, ampak to, kam gremo za vikend, katere hobije imava sedaj skupaj, kako lahko kar naenkrat na vse obiske gremo v paru in kako hitro večerno praznino in osamljenost, zamenjajo nenehna sporočila in dopisovanja. Ne sprašujemo se več kje smo mi, ampak kje je on ali ona, s kom je, zakaj nam ne piše, zakaj ni pršel takrat domov, zakaj ne razume našega strahu, zakaj je tako nesramen, da nam ne nameni več lepih besed,… Neskončno vprašanj in nestrpnosti. Oklepamo se osebe in niti ne pomislimo, da se oglaša spet ta naša bolečina.

Pomembno se je naučiti biti sam. Sam tudi, če ste v partnerstvu. Partnerstvo je sodelovanje in ne vir vsega hudega. Pomembno se je v sebi toliko srečati, da se lahko pomirimo, ko partnerja ni, ko nas ne razume, da smo lahko mi odgovorni za svoje počutje in da nam ne rabi partnerjeva beseda ali dejanje pokvariti dneva. Pomembno se je srečati s sabo zato, da ohranimo dobro voljo tudi takrat, ko se stvari ne dogajajo tako kot si želimo in da lahko spustimo stvari, ki jih želimo na vso moč nadzirati.

Če se imata zares rada, potem ne pričakujta od drugega, da vas bo drugi uredil, da bo zdržal, da bo drugi nosil tista čustvena bremena, ki jih sami ne zmorete. Partner se bo zagotovo uredil, tako kot se uredi vsak, ki ga obdaja ljubezen, uredil se bo skozi čas, zaradi sebe in bo hvaležen za ta prostor in čas, ki ga ima ob vas. Zato ga ne popravljajte!! Spoštujete ga in ga imejte radi. Ta ljubezen bo pozdravila vajine rane.

Radi obsojamo tiste, ki preveč pijejo, češ da ta pa opazno beži od sebe. A veliko premalo je ljudi, ki bi imeli pogum pogledati v ogledalo in si priznati pred čim bežijo sami. Kajti resnica je, da vsi po malem bežimo in da se ne spremeni nihče, zato ker bi ga mi želeli drugačnega.  Spremeni se zato, ker ga imamo radi. Da pa imamo nekoga radi, da razumemo vse njegove razlike, pa potrebujemo lekcijo sprejemanja. In to lekcijo najbolj zagotovo osvojimo, ko sprejmemo sebe.  

 

 

 

Sledite nam in delite naše objave: