Če varaš, si pač kreten

Vprašanje je ali moraš nekoga ljubiti, da seksaš z njim? In kdo trpi, če ljubiš enega in seksaš z drugim?

Pred kratkim me je nasmejal komentar člana moje fb skupine, ki se je na vprašanje o ljubezni in spolnosti odzval z zgornjimi besedami: »če varaš si pač kreten.«

Medtem se je drugi član spraševal, če je moralno sporno ljubiti eno osebo in seksati z drugo. Pri tem namreč nihče ne trpi, dokler smo s telesom tukaj, je vseeno kaj skrivamo v srcu. Pa je temu res tako?

Vedno znova se zanašam na to, da še niste povsem pozabili na svoje otroške občutke. Prosim vas, da dvignite roko tisti, ki se spomnite, da vam je mama rekla, da ima vse otroke enako rada, vi pa ste čutili da to ni res. Ali pa dvignite roko tisti, ki ste čutili, da je mama žalostna, ona pa vam je zatrjevala, da to ni res. Se še spomnite kako je to?

Naše mame so svete, pa vendar niso brez napak. Saj ne da bi kogarkoli obtoževali, ampak spomnite se, koliko ste pretrpeli. Kolikokrat vas je razjedal dvom in vas je glodala zmeda, ravno zaradi tega, ker so zanikali vaša občutja? Počutiš se neumno, ne dovolj zrelo, da bi vedel prav. Čutili ste eno, zatrjevali pa so vam drugo. Komu verjeti? Našim zlatim mamam ali pa svojim lastnim telesom? Ni ravno lahka izbira in večina otrok verjame mami. Naša čutenja so naša z razlogom in skrbijo za nas, če se le naučimo komunicirati z njimi. Dokler tega na znamo pa sledimo in zaupamo, da nas ta odrasli pred nami, vodi v pravo smer. Če torej mama ni žalostna, mora biti nekaj narobe z mano, da me tako zelo skrbi zanjo.

In otroci odrastemo, si naberemo kar nekaj prepričanj in izkušenj o tem, kako dobro se znajdemo v svetu. Med drugim tudi verjamemo, da telesu ni vedno dobro zaupati. Ko pa s takim prepričanjem vstopimo v partnerski odnos, se v nas groza ponovno prebudi. Verjamemo, ko nam partner pravi, da smo še vedno edini, hkrati pa čutimo nekaj, kar nam ne da miru. Čutimo, da odnos ni več isti, da sva se oddaljila, da ni več nežnosti, pozornosti. In sčasoma tega niti ne zahtevamo več, saj smo se že kot otroci prepričali, da naša telesa ne zaznavajo dovolj dobro. Radi bi se prepričali, da že tako mora biti, naše potrebe pa so verjetno itak prevelike in pretiravamo.

Spolnost (p)ostane del rutine, iskren pogovor pa ni več mogoč, saj eden od partnerjev nekaj močno prekriva. Vprašanje je torej kdo v takem primeru trpi. Tisti, ki ne ljubi več, ampak vztraja v normalni, dnevni rutini ali pa tisti, ki še vedno ljubi, a v sebi čuti, da se je nekaj spremenilo v odnosu?

Ali res mislite, da naša telesa niso pomembna in da jih lahko preslepimo? Na tem mestu se moram skoraj strinjati s komentarjem našega člana. Zavedam se, da je tudi tisti, ki vara, v stiski, zato nikogar ne žalim, vam pa povem, da je neumno misliti, da z varanjem ne delate škode sebi. Telo ni narejeno tako, da boste imeli srce na enem koncu in telo na drugem. Telo hrepeni po složnosti, sozvočju, uravnovešenosti, tako kot vse na tem planetu. Strinjam se, da je velik izziv usklajevati psihično, fizično in duhovno razsežnost naše osebnosti, a zagotovo se to najbolj obrestuje nam.

Ko znamo biti pomembni sebi in si privoščimo najboljše (tudi to, da imamo v isti spalnici srce in telo), začnemo izkušati drugačno ljubezen. Mogoče res ni pomembno to, če bosta večno skupaj in če bosta še kdaj ljubila, ampak to, da znata deliti dneve pristno, iskreno, s celim telesom. Da se zavedata, da nista popolna in da vaju noben odnos ne bo naredil popolna. Sta skupaj ker si želita dobro zase, ker imata sama sebe toliko rada, da si privoščita najboljše in to najboljše dobita en ob drugem. Dobita občutek sprejetosti, ne glede na to kaj sta in kaj čutita, da se zavedata, da oba delata napake, ampak da si v teh napakah stojita z ramo ob rami. Zavedajte se, da ko dajete telo in srce istočasno, dajte sebi največje bogastvo. Razumem, da bi se nekateri radi zavarovali pred bolečino in je zato manj tvegano imeti srce na varnem, pri drugi osebi kot telo. Tako nikoli ne more boleti do konca, ko nekdo odide. A s tem se prikrajšate za najdragocenejše objeme. Ko nas boli srce ali pa telo in nas objame ta ena oseba, na katero smo stavili svet, je to taka milina, da se zavedamo zakaj je vredno živeti. In zakaj je bilo vredno tvegati.

Naj zaključim s tole mislijo:

Ne pustite, da vas slaba razmerja prepričajo, da ljubezen ne obstaja za vas. Če to dovolite pomeni, da slabim razmerjem dovolite, da vas oropajo sreče. – Charles Orlando

 

 

 

 

Sledite nam in delite naše objave:
Članek o tem, kar je nam moškim všeč<< >>Zato ga ne popravljajte!

About the author : Eva